Kulturno medvrstniško učenje

Ob samem nastanku nemške organizacije KinderKulturKarawane leta 2000 je skupaj z njo nastal tudi t.i. koncept kulturnega medvrstniškega učenja. Vedeli smo, da je treba na “medvrstniško” učenje gledati kot na eno najbolj trajnostnih oblik učenja, saj ima potencial ustvariti nekaj novega. To se je pokazalo med delavnicami, ki so jih izvajale naše umetniške skupine z globalnega juga. S kulturnim pristopom delavnic je bilo moč v kratkem času posredovati celo zapletene teme, kot sta globalna trgovina in položaj uličnih otrok. Ne samo, da je bilo lažje sporočati o vsebini sami, ampak s tem tudi prebuditi radovednost in zanimanje za življenja drugih.

Vrstniki

„Vrstniki” so bili kot posebna sociološka skupina prvič omenjeni okoli leta 100. Takrat so očitno obstajale že prve skupine za medvrstniško učenje. Sama beseda se je nato uporabljala v srednjem veku v Angliji za skupine višjih slojev. Nekaj sto let kasneje spoznavamo skupine vrstnikov z vidika razvojne psihologije.

Piaget je kot primer poudaril pomen medvrstniškega sodelovanja tudi pri triletnih otrocih za njihov etični razvoj. V 60. letih 20. stoletja, zlasti v ZDA, so bile skupine vrstnikov odgovorne za vsa nekonformna vedenja mladih. Dejstvo, da so bile skupine vrstnikov včasih za mlade pomembnejše od njihovih družin, je postalo glavna »težava«.

Pozneje so vidiki medvrstniškega učenja postali del institucionalnih seminarjev in kritičnega mišljenja na univerzah. Takšen razvoj je odprl misli za medvrstniško izobraževanje izven šol. Postalo je očitno, da so vrstniki boljši trenerji ali učitelji od odraslih. Ena prvih tem je bila preprečevanje virusa HIV in zloraba mamil. Kasneje je bila kot tema dodana zgodnja nosečnost, ki bi jo lahko med vrstniki lahko delili drugi vrstniki.

Medvrstniški projekti o preprečevanju virusa HIV in zgodnji nosečnosti so postali pomembna tema tudi na področju razvojnega sodelovanja na globalnem jugu. Uspehi takih projektov so postali izhodišča za prehod od medvrstniškega učenja do medvrstniškega poučevanja. Danes se medvrstniško izobraževanje večinoma uporablja v neformalnem sektorju, izven šole.

Medvrstniško učenje

Medvrstniško učenje vključuje strategije neformalnega učenja. Vrstniki so bolj pripravljeni sprejeti sporočila vrstnikov, ker se z njimi lahko zlahka povežejo in se počutijo bolj enaki. Medvrstniško učenje je znano kot področje izobraževanja z najbolj trajnostnimi rezultati. Medvrstniškega učenja ne smemo enačiti z medvrstniškim poučevanjem, pri katerem je vloga učitelja ali vodje jasno opredeljena. 

V našem projektu se osredotočamo na medvrstniško učenje, pri čemer upoštevamo dejstvo, da si medvrstniško učenje in izobraževalni sistem delno nasprotujeta – čeprav avstralski znanstveniki poudarjajo koristi medvrstniškega učenja za udeležence:

  • Medvrstniško učenje od učencev zahteva, da sodelujejo in razvijajo veščine sodelovanja.
  • To jim daje prakso pri skupinskem delu in tako postanejo del učne skupnosti, ki je odvisna od njihovega sodelovanja in v kateri imajo svoj delež.
  • Ko avtoriteta učitelja ostane v ozadju in ne vodi procesa ali zastavlja ciljev, se pred učenci pojavijo večje možnosti za razmislek in raziskovanje idej.
  • Učenci pridobijo več prakse komuniciranja na določeno temo v učnem procesu medvrstniškega učenja, kot pa kadar poučujejo učitelji.
  • Mladi se naučijo izražati ter sprejemati kritike vrstnikov kot se tudi naučiti sprejemati vzajemno vlogo.
  • Medvrstniško učenje vključuje skupino učencev, ki prevzame kolektivno odgovornost za prepoznavanje svojih učnih potreb in načrtovanje njihovih izvedb.

Kulturni pristop

Naš kulturni pristop temelji na ideji, da kulturne dejavnosti omogočajo tudi predstavitev zapletenih tem, ki so s tem morda lažje dostopne mlademu človeku. Mlade izpostavimo nenamernemu neformalnemu učenju in tako so socialne veščine med vrstniki postavljene na resno preizkušnjo: sodelovati morajo z neznanim vrstnikom in se naučiti novih sposobnosti zase in skupaj z njim. S premagovanjem jezikovnih ali kulturnih ovir vrstniki z večjim zanimanjem za dejavnost najdejo nove načine izražanja. Odkrivajo nove talente in spodbujajo ter krepijo medkulturne, družbene/socialne in jezikovne kompetence. Ta ustvarjalni proces krepi samozavest in spodbuja občutek lastne učinkovitosti.

Kreativno sodelovanje z vrstniki z globalnega juga spremeni pogled na globalna vprašanja za vrstnike na obeh straneh. Pred njih postavlja nove izzive in ustvarjalnost vseh udeležencev, da na odru predstavijo nove rešitve. 

Ta izkušnja sooblikuje življenja in spremeni osebnosti mladih ljudi. Zavedanje, da smo »vsi eno«, je eden od rezultatov takšnih procesov. Pristop podpira pomembno sporočilo, da smo vsi lahko del rešitve.

Kulturno vrstniško učenje za spremembe

Kulturne skupine z globalnega juga, ki sodelujejo z nami, s svojimi umetniškimi sposobnostmi pripovedujejo zgodbe o svojem vsakdanjem življenju. Ker so vsi iz socialno ogroženih okoliščin/okolij, so vse njihove zgodbe povsem organsko tesno povezane s cilji trajnostnega razvoja. Kulturo in ustvarjalnost razumejo kot prispevek k spremembam v družbi. 

Njihov pogled na umetnost in kulturne oblike izražanja se včasih zelo razlikujejo od razumevanja vloge kulture v naši družbi. S tem projektom bodo tudi mladi v našem okolju dobili nov dostop do Kulture in svetovnih kultur. Prav to jih lahko navdahne k razmisleku o lastni vlogi glede nujnih sprememb, s katerimi bomo dosegli globalno pravičnost. Umetniški izraz pomembnih tem, usmerjenih v prihodnost, mlade po vsem svetu spremeni v akterje teh sprememb in svetovne državljane.